Moje sodelavke so danes doživele še eno različico jadranja. Tokrat je šlo za tisto “pravo” mokro jadranje. V kanalu med Mljetom in Pelješcem je danes vladal jugo s 25 do 30 vozli hitrosti, večji valovi pa so presegali 3 metre in se pogosto prelivali čez krov Skokice, ko smo jadrali proti vetru proti jugovzhodu.

Žal se valovi niso prelivali le čez krov barke, temveč tudi v barko, ker smo pred odhodom pozabili na tesno zapreti stropna palubna okna in smo zato morali brisati mokro notranjost barke. Kot vedno je vsaka težava tudi za nekaj dobra – Skokica je pod podnicami zdaj veliko bolj čista, kot je bila prej.

Naše vaje iz športnega jadranja so na srečo mojih sopotnic trajale le dve uri in že smo prijadrali v zavetje Elafitskih otokov pred Dubrovnikom ter se ustavili v Luki na Šipanu.

Na dnu zaliva je ob obali pred hotelom morje na dvajsetih metrih obale dovolj globoko tudi za jadrnice in grdemu vremenu primerno ta prostor še ni bil popolnoma zaseden,

zato smo tam lahko spustili sidro in Skokico s krmo privezali ob obalo zraven še ene jadrnice. Ta košček obale je “javno dobro” in nima koncesionarja, ki bi kasiral za privez, hkrati pa ob jugu nudi popolno zavetrje. Ob maestralu je verjetno ravno obratno in je to prvi prostor v luki, s katerega moraš pobegniti ob močnejšem vetru. V vseh krajih, kjer smo se do sedaj ustavili na poti, smo našli brezplačne in varne priveze. Kaže da tudi hrvaška obala glede inkasantstva ni takšna, kot se o njej govori :). Saj vem da bo že jutri v Cavtatu drugače in verjetno je drugače tudi v turističnih krajih ob poletni gužvi.

Težki oblaki s plohami so se cel dan podili po okolici Šipanske Luke, a so se nas izognili in brez dežnikov smo se lahko sprehajali po mirnem otoku.